Vecer za dva

Tristanova glasbena pravljica! Ne, čudovita zgoščenka Večer za dva s pesmimi Slovenske popevke v novih preoblekah ne razkriva čustvenega baritona Roka Pečečnika, ki se je rodil pred devetnajstimi leti, ne Olafa, kot ga kličejo prijatelji in se je rodil pred dobrim letom, ampak Tristana, rojenega nekega novembrskega večera leta 2011 ob poslušanju glasbe z veliko začetnico. Predvsem slovenske glasbe. Zato je postal Tristan, zaradi nesmrtne ljubezni, zaradi večne zvestobe do njegove Izolde, do glasbe stare Slovenske popevke in ljubezni do dobre glasbe brez letnic in meja! Morda bo kdo, ki Tristana ni slišal peti, rekel, aha, sin bogataša se pač malo igra z glasbo - morda! Toda vsi, ki so ga že slišali peti in tisti, ki so ali bodo poslušali zgoščenko, za katero je producent Grega Forjanič rekel, da je v več pomenih izdelek desetletja, bodo ob takšnih površnih besedah le odmahnili z roko. Kajti Tristan zna peti, zna čutiti, zna pesmim polnim čustev, vdahniti dušo. Ker je osebnostno zrel, ker ve, da je pesem ubesedeno čustvo, ker se zaveda, da je glasba nebesedni jezik čustev, občutkov, hrepenenj. Ker si želi ohraniti sanje, doživljati nepozabne trenutke, čutiti umetnost. In nenazadnje tudi zato, ker sta ga njegova mentorja, Jure Robežnik in Mojmir Sepe Mojzes, legendi slovenske glasbe, po prvih negotovih korakih pohvalila. Mu pomagala. In se ob njem, kot sta dejala, pomladila…