TOMAŽ LORENZ - VIOLINA

Če bi našteli vse skladbe, ki jih je do nastanka te zgoščenke izvedel Tomaž Lorenz, ne bi ostalo prostora za nič drugega. Nastala bi kar utrujajoče dolga vrsta, s katero bi bil naš violinist tudi v primerjavi z našimi marljivimi glasbeniki nekaj izjemnega. Ampak sama količina seveda ne bi bila dovolj, Tomaž Lorenz jo presega z odlikami, ki šele umetniško štejejo. Bernard Shaw je nekoč dejal, da sovraži ljudi, ki ne dajo vsega od sebe. Tomaža Lorenza ne bi mogel sovražiti. Že tedaj ne, ko je prvič, še kot najstnik v petdesetih letih opozoril nase pri prvih uspehih Tria Lorenz. Komorna izkušnja je ostala pomemben del njegovega muzikalnega iskanja tudi v študijskih letih v Ljubljani, pa v Rimu, Sieni in Budimpešti. Komorna kumunikativna naravnanost in razmah solističnih sposobnosti tečeta od začetka do danes v neuklonjljivem odporu do rutine. Tomaž Lorenz da torej vedno od sebe vse, leta njegovega razvoja pa povedo, da je tega vsega vedno več. Njegovo zaupanje avtorju in sami muziki je vedno na novo, izcela prebujeno, hkrati išče format nekega tonskega teksta natanko tam, kjer je največ vreden. Poznamo izvajalce, za katere pravimo, da iz skladbe nekaj napravijo. Tomaž Lorenz skuša skladbo ujeti tam, kjer je najboljše napravljena. Njegovo zaupanje v skladatelja in kritičnost do samega sebe, vedno zahtevata zmago stvarne umetniške vrednosti tonskega zapisa. Skladbe noče voditi v kakšno bleščeče prikrivanje njenih morebitnih slabosti, do njih se nehote in hkrati nujno obnaša selektivno. Morda bi prvo in osrednjo naravo Lorenzovega violinskega zvoka iskali v ostro namerjenem in osredotočenem espressivu. Vodi in kar obseda ga volja po izraznosti. Ampak espressivu se kot glasbeno prav tako stara in zapejiva stvar pridružuje cantabile, zvoki, ki na pogled radi nastajajo bolj prostodušno. Saj bi brez njihove težko priborjene lahkotnosti muzika le utegnila postati preveč pridigarsko krčevita. Morda bi v podobnih besedah lahko videli celo tematsko nit, ki povezuje skladbe, ki jih je tokrat izbral Tomaž Lorenz. Tej tematski povezavi petih skladb bi lahko rekli skladno, spravljivo, zrelo življenje različnih poti violinskega muzikantstva. Takšno misel vsiljuje na primer sklepna točka, Dvorakova Sonatina, skladba s skromnim imenom in z glasbo, ki s svojo polnostjo in mirno dovršenostjo svoje ime daleč presega. Pri Dvoraku in Janačeku igra violina v družbi, ki smo je najbolj vajeni, s kar enakovrednim deležem klavirja. Čembalski part pri Stamitzovi Sonati je morda res bolj spremljevalna podpora, violina je v prednosti morda še pri Giulianijevem Duettinu, pri Lebičevem Epicedionu se to glasbilo sploh precej časa ne oglasi. Ampak tudi ti pičli toni kitare povedo, koliko je vsa naša glasba pridobila z Lorenzovo pobudo skladateljem, da napišejo nekaj za "drugačno zasedbo". Veliko naših skladateljev je pisalo za Tomaža Lorenza, prav dvojica violine in kitare je izzivala posebno mikavnost dosežkov, Epicedion je zgovoren primer in dokaz. Za precejšen del glasbe našega posnetka bi torej veljalo, da je violina Tomaža Lorenza sicer rada vodilna, da je tudi močna v svojem samogovoru, vendar ravno tako s hitrim odzivom priznana dragocenost drugega glasu.