Zato sem noro te ljubila

Med pevkami, ki so se v času “zlatih let” slovenske popevke najvidneje uveljavile na našem in na širšem področju tedanje Jugoslavije, je bila tudi Tatjana Gros. Prikupna Dolenjka z značilnim, globokim in “žametnim” glasom je osvajala občinstvo povsod, kjerkoli je nastopala, naj so bili to ugledni festivali ali koncerti, ko je v družbi svojih kolegic in kolegov zmeraj izstopala. Na začetku kariere je pela z novomeškim ansamblom Dizzy-Combo. Imela je raznovrsten repertoar; v glavnem je izvajala tuje skladbe; posebno so ji ustrezali francoski šansoni pa tudi ruske romance…Potem jo je na oddaji Pokaži, kaj znaš opazil skladatelj Jure Robežnik. Leta 1967 je debitirala na Slovenski popevki s pesmijo Janeza Jemca Klic iz davnin; bila je dobra, a tedaj še ni zmagala, saj so konkurirale boljše pesmi: Sepetova Vzameš me v roke z Eldo Viler, Robežnikova Jablana in hrast v izvedbi Jožice Svete pa Privškovi Mini z Alenko Pinterič in Pišeš mi, ki jo je pela Berta Ambrož. Tatjana je morala počakati še nekaj let, da je resnično zasijala kot prava zvezda. Sodelovala je na festivalih v Opatiji s Sepetovim Nokturnom pa s Tozonovim Belim lokvanjem, prepričljivo je zmagala na Armijskem festivalu v Beogradu (Ne obtožujte mladega vojaka - Ne krivite mladoga vojnika Aleksandra Koraća), pela je 1968 v Krapini v duetu z zagrebškim pevcem Tonijem Leskovarjem Adamičevo pesem Most čez Sotlo - Prek Sutle most, ki govori o sosedskem prijateljstvu Janeza iz Slovenije in Jožeka s hrvaške strani (!) in v Splitu (Dioklecijan Darka Kraljića). Na Slovensko popevko se je ponovno vrnila 1970 s Kersnikovo Ljubim te in resnično zablestela 1973 s Privškovo Zato sem noro te ljubila; to je njena “paradna”, najprepoznavnejša pesem, v kateri so se zlili v celoto Privškova glasba, besedilo Miroslava Košute in Tatjanina izvrstna interpretacija... Potem je sodelovala še 1974, tudi s Privškovo, Zelena leta, na tekst Elze Budau… Tatjana Gros je bila tedaj v vrhu slovenske in jugoslovanske estrade, uspešno je pela doma, po celi Jugoslaviji in na gostovanjih v tujini, snemala je za radio in za televizijo, postala je prava profesionalka. Na TV je zelo rada delala z režiserjem Antonom Martijem, ki je znal poudariti njen šarm, lepoto in eleganco. Hvaležnost in navdušenje občinstva – ne le nagrade – sta ji največ pomenila. Kot pevko jo je gotovo zaznamoval Jože Privšek, a je izvajala tudi lepe pesmi, ki so jih napisali Sepe, Robežnik, Kersnik, Kovačič. Posnela je tudi nekaj dobrih priredb tujih skladb in ko ji je zmanjkalo popevk, je zapela še slovenske narodne… Leta pa so tekla, tista “zlata” še najbolj hitro, in prišel je čas, ko se je pevska kariera končala, a življenje ni le oder, nudi še marsikaj drugega. Tatjana se tega zaveda, našla je druge radosti, zato ni izgubila življenjskega cilja in optimizma. Ta zgoščenka pa je zanjo in za nas prijeten spomin na tista “zelena” ali “zlata” – vsekakor zelo lepa leta.