Ljudske pesmi pevk Ceršak

Gospe, ki tvorijo pričujoči pevski zbor Društva upokojencev Ceršak, so stare znanke, veste. In rade pojejo. Morda si predstavljate, da gre za tipičnen zborček lokalne skupnosti, a gospe nastopajo tudi zunaj ceršaških meja in imajo svojo ploščo, album, ki vsebuje dejansko ljudsko petje, petje ljudskih in ponarodelih pesmi, torej zaresno narodno blago in ne tisto “umetno”, ki ga pod oznako “narodnozabavna glasba” mediji in zabavljači z veselic prodajajo kot “pristno slovensko glasbo”.
Meščanski mulc, ki je odrasel tudi ob glasbi najrazličnejših zborov, od Slovenskega okteta do Koroškega akademskega pevskega zbora, si nisem mogel kaj, da bi si plošče, ko sem jo z nekaj malega zamude dobil v roke, takoj ne zavrtel in se nasmehnil ob topli pristnosti glasov osmih gospa, ki se ne obremenjujejo s produkcijo ali “imidžem”, pa vseeno imajo svoj prepoznavni “imidž” (vizualno so zelo premišljeno predstavljene), produkcija njihovih glasov pa je prvinska, kar je v teh časih instantnih polikanih kvazi-r’n’b kričanj prav dobrodošlo. Plošča je bila posneta v studiu Na meji, vodja zasedbe je gospa Marija Selinšek, poleg nje pa pojejo še Katarina Hauc, Ivanka Kapun, Angela Rošker, Jožefa Jager, dve Silvi (Petrov in Lukačič) in še ena Marija (Černic).
Na albumu najdemo 23 pesmi in dodan audio posnetek, zaključni Ob 10. obletnici ceršaških pevk, ki je priložnostna pesem ob tej obletnici (“praznik svoj slavimo pevke ceršaške / se z vami veselimo desete obletnice”). V duhoviti maniri kakih The Roches v pesmi dejansko razložijo, zakaj se ukvarjajo s petjem teh pesmi in kako praznujejo svoj jubilej. Med pesmimi so sicer slavna ponarodela Zabučale gore, pa Snoč’ ponoč’ m’ je slan’ca pala (Snoč’ pa dav’ je slan’ca pala), Kje so tiste stezice, Ena ptička priletela in Šla bom na goro visoko.
Dober večer torej, bog daj, kot pojejo gospe. Če boste kje v bližini, pa jih pojdite poslušat!