Nc se ne premakne

"Banda, nocoj tu zbrana!", "Ne me fukat, ne mi srat!", "Ni prihodnosti za vas, če boste nosili džins kavbojke!", "Kaj, hudiča, se dogaja!", "A gremo v upor? Proti komu?! Pazi, pazi, glave grejo!", "Ni več upanja!" so le nekateri rohneči citati iz nagovorov in pesmi s prvega punk koncerta na Balkanu. "Pankrti so ena največjih glasbenih bomb, ki so padle na šentflorjansko rock sceno," je bil odziv recenzenta Andreja Šifrerja. Butleg-posnetek tega koncerta, ki se je zgodil davnega 18. oktobra 1977, še danes, toliko desetletij kasneje, zveni nevarno. Časi so se spremenili. Pa ne spet toliko. Totalitarizem demokracije je zamenjal samoupravni totalitarizem. Ideologijo je nadomestil kapital. Kljub temu, da so se barve politične ureditve spremenile in se ustavno lažje diha, nam je vladavina politike usojena. Čeprav so besedila Pankrtov nastala v nekem drugem političnem stanju, so še danes živa kot opomin, da je treba imeti dovolj korajže in jajc za krik po svobodi, osebni osvoboditvi. Če so se Pankrti na začetku še uporniško drli: "Če hočeš živet, se moraš upret, če nočeš umret, se moraš upret!", so prehiteli procese demokratizacije Slovenije in spremenili svoj odnos do popolnega sistema: "V njem boš živel, če hočeš, v njem boš umrl, če nočeš." S tem refrenom iz pesmi Sistem svobode so zakoličili nadčasovno vrednost svojih pesmi, sporočilnosti in razmišljanja. Socializem ali kapitalizem, samoupravljanje ali potrošništvo, federacija ali unija, beli, črni ali rdeči, naši ali vaši - etatizem, totalitarizem, gospodar in umazane igre vsakega sistema so bile in ostajajo tarče Pankrtov. Če je prvi koncert Pankrtov ulovilo sto, dvesto ali tristo glav, so trideset let pozneje Pankrti zbrali čez osemtisoč starih in mladih samo v Hali Tivoli. To ni bil prvi povratniški nastop Pankrtov po Zadnjem pogu, ki so ga odigrali decembra 1987 v prav tako nabiti hali. V dvajsetih letih, med 1987 in 2007, so se Pankrti nekajkrat zbrali ob posebnih priložnostih, po koncertu ob okroglem jubileju pa je bilo drugače. Zakorakali so naprej, ker se nč ne premakne, ker je Lublana še vedno bulana, ker smo še zmeraj kontrolirani, nadzorovani, svobodni. Po Ljubljani so padle še ključne punkovske in novovalovske metropole rajnke scene, po njih so se podali še naprej, na manjše koncerte. Vrnili so se k izvoru rokenrola, ki se vedno porodi in je še vedno najbolj žlahten v manjših, stisnjenih prostorih. Spet so si privoščili hedonizem, svobodo in individualizem ali drugače povedano: seks, droge in rokenrol. Po pesmarici, dveh volumnih Zbranih del, antološkem Zaboju, dokumentarcu o prvi plošči, kompilaciji obdelav, razstavi, držite v rokah še njihov "the best of....". Do tega novega kompleta izbranih skladb ne bi prišlo brez odmevnega, razprodanega koncerta v Hali Tivoli na prvi decemberski sobotni večer, na katerem se jim je pridružil pankrt stare dobre šole Ivan Kral, ki je bil sredi sedemdesetih let tvorni član banda Patti Smith. Pankrti niso obeležili le trideset let od prvega koncerta, ampak so dvignili čašo tridesetim letom od punk eksplozije, ki je dodobra stresla glasbeno in kulturno industrijo. Na Balkanu so bili detonator punkovskonovovalovskega plazu, iz katerega se je na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta usula najzanimivejša rockovska scena vzhodno od Velike Britanije. Verjetno je res, če ne bi bilo Pankrtov, bi bil pa nekdo drug, vendar preteklosti ne moremo potvarjati. Zgodovino piše zmagovalec!