Janez Maticic: Zgodnja klavirska dela

Skladatelj Janez Matičič se je rodil leta 1926 v Ljubljani, kjer se je tudi glasbeno izobraževal. Študiral je igranje violine, kasneje še klavirja, kompozicijo in dirigiranje ter diplomiral na Akademiji za glasbo leta 1951. Njegovi prvenci so bili pod vplivom neoromantike, kasneje pa se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove. Še posebej pa je po letu 1961, ko je pričel sodelovati v znameniti Groupe de Recherches Musicales, svoj interes razširil še na elektroakustično glasbo, ki je nastajala v elektronskih studijih te skupine. Vsi ti svetovljanski vplivi so očitni v Matičičevi glasbi, ki je čustveno intenzivna, tehnično izbrušena in vselej inventivna. V njegovem opusu prevladujejo skladbe za klavir, instrument s katerim se je skladatelj tako čustveno in tehnično zrasel in za katerega ustvarja vedno nove in vznemirljive glasbene mojstrovine. Ta Matičičev pianistični opus je med najobsežnejšimi in najbolj profiliranimi v vsej slovenski glasbeni ustvarjalnosti – vse od njegovih začetnih neoromantičnih miniatur, suit in Dvanajstih etud, preko neoklasicističnih in modernih sonat do izjemno zanimivih sodobnih glasbenih podob (Utripi, Resonance, Gemini za dva klavirja, Géodes za klavir in tolkala, Cosmophonie za klavir in magnetofonski trak). Temu opusu se v novejšem obdobju pridružijo Toccata – Fantasia, Sonata št. 4 Chorals za klavir štiriročno in osem novih etud. Zanimivo je seveda tudi to, da je Matičič vselej tudi najboljši in najbolj avtentičen interpret svojih klavirskih skladb, kar še posebej pojasnjuje njegovo pretehtano skrb pri komponiranju in iskanju izvirnega klavirskega stavka. Matičič je prejel za svoja dela številne nagrade, med njimi tudi prestižno Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2007). Svojo svetovljansko držo črpa predvsem z bivanjem v Parizu, ki je njegov drugi umetniški dom, a kljub temu ostaja povezan z našim glasbenim izročilom. Ivo Petrić