Felix Mendelssohn Bartholdy

Lok, ki veže sakralne skladbe, upošteva čas nastanka del, torej sega od leta 1840 pa do leta 1847 – leta Mendelssohnove smrti. S svojim prispevkom ima Felix Mendelssohn Bartholdy pomembno mesto v romantični zborovski literaturi in velja za prvega pomembnejšega skladatelja mešanih zborov, vse od leta 1839, ko je napisal prve skladbe (Lieder im Freien zu singen, op. 41, 48, 59, 88 in 100). Ustvaril je tip melodično izrazite, harmonsko in oblikovno zaokrožene pesmi, ki je hitro postala priljubljena in se razširila v evropski prostor. Izmed Mendelssohnovih večjih sakralnih del sta na koncertnih repertoarjih ustalili le dve deli: oratorija Elija in Pavel. Ob teh se zdijo manjša sakralna dela, ki jih je sicer pisal v skoraj vseh obdobjih svoje ustvarjalnosti, nekoliko drugotnega pomena. Toda to ne pomeni, da je to področje v njegovem opusu kakor koli obrobno. Mendelssohn je bil goreč protestant in dober poznavalec Biblije. Bil je spreten polifonik; s pravili vokalne polifonije se je seznanil že v mladosti kot pevec v Berlinski pevski akademiji (Berliner Singakademie), pozneje pa jih je združil s čustvenim besediščem romantike. Pri tem si ni prizadeval za monumentalnost, ampak je težil k pretanjenemu, subjektivno čustvenemu slogu. Razlika med jezikom v Mendelssohnovih sakralnih in posvetnih delih je zelo majhna. Glasba ni nikoli odrinjena, nikoli ni zgolj posrednica religioznega sporočila. Nasprotno. Besedila navdihuje z novo življenjskostjo, z modernimi izraznimi sredstvi dovršenega harmonskega jezika, predvsem pa z jedrnatostjo oblike. Mendelssohn kaže v vsem veliko zavezanost mogočni tradiciji, začenši s Giovannijem Pierluigijem da Palestrino in Johannom Sebastianom Bachom. Vplivi preteklih obdobij ga niso ovirali. Ustvarjanje bi, po njegovem mnenju, moralo biti nadaljevanje že narejenega po najboljših zmožnosti posameznika, ne pa zgolj golo ponavljanje že obstoječega. Spogledovanje s tradicijo in ustvarjalno nadaljevanje le-te sta ključna koncepta Mendelssohnovega umetniškega kreda. Tako ima enako pomembno vlogo tako prečiščeni Bachov kontrapunkt kot tudi preprost homofonski stavek. V tem smislu je Mendelssohn ustvaril svojevrstno, pozornost vzbujajočo glasbeno konstrukcijo majhnega obsega s kombiniranjem najpogostejših kompozicijskih tehnik: pasaž unisono, silabično deklamiranih koralnih epizod in kompleksnih polifonskih delov, pogosto obogatenih s solističnimi vložki. To je znal umestiti v barvno tako razkošen spekter, kakršnega ne najdemo pri nobenem od njegovih sodobnikov.