Večerna sanjarjenja

Izbor samospevov iz zakladnice francoske in nemške, pa tudi slovenske glasbe na pričujoči zgoščenki izhaja iz tega trenutka in prehajanja narave in z njo človeka od večerne zarje k jutranji zori. Zdi se namreč, da je tudi človeku ob večerih še toliko lažje stopiti čez nevidni prag duše in usmeriti pogled navznoter. V notranji pokrajini je mogoče obnavljati dogodke dneva in podoživljati globoke vtise, ki jih je v duši pustila podoba nekega predmeta ali osebe. Zvečer se tisti z zlomljenim srcem zatečejo v notranjo pokrajino, da bi si zacelili rane dneva; tisti, ki se jim ljubezenska sreča smehlja, sanjarijo o idealih in ljubljeni osebi; ljubitelji samote pa se pomirjeni s seboj in svetom zazirajo v bleščeče zvezde, ob katerih se počutijo majhne in velike obenem. Vse človeške usode pa vsak večer poveže upanje, da bo naslednjega jutra sonce znova zasijalo, da bo z njim v zlatem siju zadihala vsa zemlja in z njo mi, poživljeni in prenovljeni.