Izštekani na valu 202

Kdo bi si mislil? Kdo bi pričakoval? Da bodo Niet skoraj dobesedno vstali od mrtvih? Da bo prišel čas, ko bodo polne Križanke v en glas pele na enem najbolj čustvenih koncertov leta 2008, koncertu Niet? Da bo povratek na kraj zločina tako katarzičen? Da je to po toliko letih sploh mogoče? Ne, če bi mi kdo napovedoval kaj takega, bi mu verjetno rekel, da je malo trčen. Da naj odraste. Da naj pusti zgodovino tam, kjer je. A zgodilo se je. Zgodovina se je znova odvijala pred našimi očmi. Ne ponovitev zgodovine, temveč zgodovina tukaj in zdaj. Niet so našli Boruta, novega pevca. Borut je našel Niet. In vlak je zdrvel, osvobojen teže, ki je njihovo glasbo neusmiljeno potiskala v preteklik. Nič manj zgodovinski ni zapis, ki ga držite v rokah. Zapis nastopa, katerega zametek je klil že spomladi, med pripravami na Križanke. Sklenili smo pakt. Naj se zgodijo Križanke. Naj se zgodi tisto, kar se je imelo zgoditi v tednih in mesecih zatem. In če bo veter v jadrih še močan, se jeseni srečamo v Izštekanih. Ki imajo, saj veste, le eno načelo. Izvajalca izzovejo s skoraj paradoksom: ostani isti, a bodi drugačen. Niet bi ta izziv težko udejanili bolj učinkovito, kot so ga. To, kar poslušamo na tem CDju in DVDju, so - in niso Niet. Fantje žgejo z domala enako energijo. Električna kitara je tu, kot bi sporočala, da ne misli nikamor oditi, ker pač vsekakor sodi sem, in da se tudi spreminjati ne namerava kaj dosti. A v rezultanti vseh sil, ki se krešejo v aranžmajih Boruta Činča, dobi povsem drugačno mesto. Akustična kitara se upre skušnjavi in ne zasede prestola. Nanj s čudovitim žaganjem sedejo Vijolice. Kot sliko pa vse skupaj uokviri Činčev klavir. Skladbe Niet ostanejo iste. Zvok je povsem drugačen. Občinstvo v studiu 14 je pozabilo, da jih pozna do obisti. Poslušalo je z odprtimi usti in pozorno kot še na nobenem koncertu Niet. Kot da si ne bi upali zmotiti. Če bi ugasnil Niet, bi najbrž slišal pasti na tla šivanko. Sprva je bilo skoraj srhljivo, a ko se je po končani skladbi razlegel prvi aplavz, smo vedeli, da smo na pravi poti. Na poti (če nažgem patetiko tegale zapisa do kraja) preseganja samih sebe. Poti, ki se vedno konča bliže samemu sebi. Izid zgornje paradoksalne enačbe je jasen. To so Niet. Eni in edini. Izštekani.