Mojih 40 naj...

Večkrat je bilo že omenjeno, da so začetke slovenske zabavne glasbe, predvsem pa popevke, zaznamovale naše odlične pevke: Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Marjana Deržaj, Majda Sepe….Imeli smo tudi dobre pevce, a so ostajali v senci svojih kolegic, tudi ko so prihajala vabila na jugoslovanske festivale, v Opatijo, v Zagreb, v Beograd…. Ko pa so se v razmaku nekaj let pojavili Lado Leskovar, Edvin Fliser, Oto Pestner, za njimi pa še nekateri drugi, so naše dame dobile dobro konkurenco. To so bili odlični izvajalci, vsak s svojo značilno interpretacijo, stilom in karizmo. Edvin Fliser je tisti, ki se je med njimi zelo dobro uveljavil. Že ko se je, na videz skromni in zadržani, svetlolasi fant, debitant s Štajerske, pojavil na Slovenski popevki 1968, smo zaslutili, da je pred nami profesionalec. Dovolj samozavestno je zapel Privškovo Tam, kjer sem doma (tretja nagrada občinstva) in Sepetovo Zgodovino moje žalosti. V družini je oče dobro igral violino, sam je začel s harmoniko in klavirjem; obenem je obiskoval glasbeni oddelek Pedagoške akademije v Mariboru in študij uspešno končal. Pel je z Rdečimi dečki, dobro je izvajal pesmi Toma Jonesa, a je spoznal, da mora za pravi uspeh najti svoj lastni izraz. Že v jeseni 1968 je prvič nastopil na festivalu v Opatiji in – v alternaciji z Eldo Viler – prepričljivo zapel Robežnikove Otoke. Čez dve leti je na Slovenski popevki portdil svoje kvalitete s prvo nagrajenko strokovne žirije, Privškovo Solza, ki je ne prodam, ko pa je 1973 izvedel Kovačičevo Leti, leti lastovka, je bilo jasno, da se je rodila nova zimzelenka; pesem (v alternaciji jo je zapela tedaj popularna irska pevka Dana) je dobila prvo nagrado občinstva. Sledili so še mnogi festivali Slovenske popevke in Edvin je bil zmeraj dobro opažen. Vse bolj je postajal kompletna glasbena osebnost, saj je začel tudi komponirati. Vrstili so se uspehi na Veseli jeseni in še zmeraj na Slovenski popevki; tu je leta 1975 Sepetu pripel prvo nagrado žirije za Kjer se nasmeh konča, 1979 je Pesem za dinar Tadeja Hrušovarja, v sodelovanju s skupino Pepel in kri, osvojila Grand Prix mednarodne žirije. Muoja Pepka B. Kovačiča pa je dobila na Veseli jeseni 1975 prvo nagrado občinstva. In potem njegove, povsem njegove pesmi, pod katere se je podpisal kot avtor glasbe, pri nekaterih tudi besedila: Dežela Štajerska (prva nagrada strokovne žirije na Veseli jeseni 1992), Njej, ki sem jo ljubil, Ti si moja simpatija, Vino, ljubezen in pesem, Naj živi ljubezen, Piransko jutro…. Edvin Fliser je še vedno – več kot štirideset let – prisoten v naši zabavni glasbi. Še zmeraj rad zapoje, obenem komponira in svetuje mlajšim in mladim, ki odhajajo od njega z novimi izkušnjami in tudi s kakšno novo pesmijo. Pred leti je pri ZKP RTV Slovenija že izdal zgoščenko 25 zlatih, najnovejši dvojni album pa je posebnost, s katero se ne more pohvaliti vsak pevec: več kot polovico pesmi je skomponiral sam in s tem dokazal, da so njegovo navdušenje za glasbo, nesporni talent, vztrajnost in dolgoletno požrtvovalno delo rodili lepe sadove – pesmi, ki živijo z nami in ne bodo pozabljene. VLADIMIR FRANTAR